Svečano zasadili Vranovo vrbo in Tonekov hrast

Svečano zasadili Vranovo vrbo in Tonekov hrast

PETANJCI, 30. marca 2017 – V Vrtu spominov in tovarištva se od zadnjega marčevskega četrtka naravnemu bogastvu spominskih drevnin pridružujeta še dve drevesi dr. Antona Vratuše, ki je šest desetletij prijateljeval z dr. Vanekom Šiftarjem, bil prvi predsednik Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije in je še vedno njen častni ter nepogrešljiv aktiven soustvarjalec njenega dela in podobe. Zasaditev in slovesnost ob tem je bila umeščena v čas, ko se je med mogočna drevesa ravno prikradla pomlad in z dr. Antonom Vratušo na čelu smo se je mnogi veselili. Pa ne samo zaradi simbolnega pomena in sporočila dogodka, ampak tudi zato, ker bo še ena priložnost za vedno zanimiva druženja s spoštovanim akademikom, ki mu tudi v 102. letu življenja ne zmanjka volje in idej o tem, kaj vse naj bi v fundaciji še naredili. Pa je bila tokrat žal bolezen močnejša od njegove goričke trme. Ni smel na pot, je pa zbranim na slovesnosti napisal pismo in ob prebiranju smo se počutili kot da je z nami.

»Pozdravljam vse, ki ste se ob tem dogodku zbrali, da vam zaželim dobro zdravje in da se tudi brez moje navzočnosti vse dobro izteče in da se Vrt še dalje obnavlja v skladu z Vanekovimi načeli in že dolgo prakso uprave Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije. Ker mi je bilo onemogočeno, da sam opravim svojo dolžnost, katero sem z zadovoljstvom pričakoval, pa se lahko le na ta način priključim vsem, ki so doslej ob raznih priložnostih pozdravili odločnost mame Apolonije, da zasadi sinovoma v spomin dve vrbi žalujki. Njen najmlajši sin Vanek se je pridružil materini odločitvi s posaditvijo drugih cepik in z geslom »Vsem mrtvim žrtvam fašističnega in drugega nasilja v večni spomin, živim pa v trajni opomin.« Vanekovemu geslu sva se pridružila tudi njegov sin Marjan in jaz osebno s posaditvijo najinih vrb žalujk. In kot midva še mnogi zasajajo svoje spominske cepike z bogatega zaklada, ki ga ponuja narava. Njihovo cvetje, plodovi in naravna lepota vabijo v svojo senco množico pernatih in drugih gostov. Vrt pa postaja šola v naravi za mlade in stare ter center kulturnih in drugih prireditev, ki odmevajo v ožji in širši okolici pa tudi izven meja Slovenije. Skratka: vrt se stalno obnavlja in postaja pravi naravni in kulturni spomenik.

Ob tej priložnosti bi se rad pridružil samo še besedam partizanskega pesnika Karla Destovnika Kajuha in pesnika radosti življenja Toneta Pavčka. Kajuhove besede narodnega heroja so odmevale in bodrile že med narodnoosvobodilnim bojem ter vabile: »Pojdiva dekle obsorej , pojdiva med bele cvetove, v krilo nalomiva češnjevih vej, da jih poneseš na talcev grobove.« Tone Pavček pa je v svojem slavnostnem govoru ob dnevu mladinske kulturne prireditve navdušeno vzkliknil: »Posadila je mati ob vhodu na vrt dve vrbi žalujki. Prileteli sta dve gugutki, zapeli pesem življenju, pregnali smrt.« Naj temu dodam še svoje osebno naročilo Vranovi vrbi žalujki in Tonekovemu hrastu, ki se pridružujeta drugemu naravnemu in kulturnemu bogastvu Vrta: Utrdita svoje korenine in razpnita svoji krošnji ter ponudita svoje cvetje in plodove bodočim rodovom narave in ljudi.

Srečno

Anton Vratuša

Pismo smo prebrali na tistem mestu in v tistem trenutku dogodka, ko je bil predviden njegov nagovor, sicer pa smo ves čas čutili, da je med nami. Po himni vrta, tokrat je verze Karla Destovnika Kajuha recitiral Boštjan Ros, sta številne goste pozdravila predsednik uprave Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije Ernest Ebenšpanger, ki je med drugim povzel tudi opravičilo škofa dr.Jožefa Smeja, in župan domače občine Tišina Franc Horvat. V kulturnem programu, katerega rdeča nit so bile misli dr. Antona Vratuše od študentskih let do današnjih dni, povezovala pa ga je sodelavka Ustanove Irma Benko, sta ob Boštjanu Rousu sodelovala še domačina, pesnik Štefan Titan s svojimi verzi V vrtu spominov in učenka OŠ Tišina Katarina Kerec, mlada glasbenica na harmoniki. Tudi pri svečani zasaditvi dreves je bil dr. Anton Vratuša simbolno zraven. Za to sta poskrbeli njegovi pooblaščenki – pri sajenju Vranove vrbe vnukinja Sonja, ki sicer živi v ZDA in je bila za to priložnost doma, pri sajenju Tonekovega hrasta pa je prvo lopato zemlje h koreninam položila soproga pokojnega brata Gizi.

Po slovesni zasaditvi Vranovih dreves smo se zbrani v Vrtu spominov in tovarištva zadržali na prijetnem druženju obogatenem s petjem partizanskih in slovenskih narodnih pesmi, zvečer pa se v prostorih ZRC SAZU udeležili še tradicionalnega Vanekovega večera posvečenega kampanji Rešimo Muro.