Sombotel: Jubilej, 25 – letnica Panonskega inštituta

Sombotel: Jubilej, 25 – letnica Panonskega inštituta

ZRASLO JE DREVO S ŠIROKO KROŠNJO SODELOVANJA

Panonski inštitut iz gradiščanskega Pinkovca/Güttenbacha je minuli konec tedna v Sobmotelu slavil petindvajsetletnico ustanovitve in uspešnega, celo za evropske razmere posebnega delovanja in sodelovanja med robnimi območji Avstrije, Madžarske, Slovenije in Hrvaške, s projekti pa sega tudi v Vojvodino (Srbija) in med Hrvate v Bosni in Hercegovini. Posebnost je prav v tem široko zastavljenem spektru sodelovanja, kar se najizraziteje odraža v stalnih publikacijah, kot sta Panonski letopis in Panonski list.

Jubilejna slovesnost se je začela z nastopom kitarista Josipa Molnara iz Hrvaške, zbrane je pozdravil predstojnik dr. Robert Hajszan, Sanja Benković Marković pa je predstavila vsebino jubilejnega 25. Panonskega letopisa. (O katerem podrobneje v eni prihodnjih številk Porabja).

Širina sodelovanja je bila izražena in poudarjena v pozdravnih besedah, ki so jih izrekli sodelavci in prijatelji dr. Robertu Hajszanu, predstojniku PAIN in uredniku publikacij, ter sodelavcem. Prijazne in hkrati vsebinsko poudarjene pozdravne besede so izrekli gostje iz Hrvaške in hrvaškega veleposlaništva na Dunaju, iz Madžarske, kjer je bila slovesnost, Vojvodine, iz Subotice, seveda tudi iz Slovenije, iz Železnega iz dežele Gradiščanske, kjer deluje Panonski inštitut. V imenu slovenskega generalnega konzulata v Monoštru je na slovesnost prišla Brigita Šooš.

Nastanek Panonskega inštituta je tesno povezan s Slovenijo, s Prekmurjem, s Patajnci, kjer je dr. Robert Hajszan pred desetletji obiskal prof. dr. Vaneka Šiftarja – strokovnjaka, ki bi mu lahko pomagal pri raziskovanju porekla Gradiščanskih Hrvatov. Postala sta sodelavca in prijatelja. Ko je napovedoval govor Marjana Šiftarja, je Robert Hajszan o njegovem očetu dejal, da je bil Vanek Šiftar njegov mentor in vzpodbujevalec. „Iz takratnega srečanja je začelo rasti in je zraslo trdno drevo s široko krošnjo razvejanega. Iskrenega sodelovanja in prijateljstva, ki se je utrjevalo in potrjevalo do zadnjih poletnih dni 1999 leta. O tem izjemnem in odkritem delovnem sodelovanju in človeško intimnem prijateljevanju pričajo izjemna skoraj tri desetletja bogata korespondenca, spominski zapisi Roberta, številna srečanja. Zadnji javni nastop pokojnega očeta sploh, konec junija 1999, je bil na predstavitvi Panonskega letopisa v Petrovem selu“, je povedal Marjan Šiftar, ki s sodelavci v Ustanovi dr. Šiftarjevi fundaciji nadaljuje zametke, ki so nastala ob prvem srečanju dveh izobražencev, dr. Vaneka Šiftarja in dr. Roberta Hajszana, ki nista nikoli videla samo svoj ožji, lokalno zamejen ampak širši panonski prostor na različnih področjih, denimo na pravnem, saj je bil dr. Vanek Šiftar med pobudniki Srečanja Panonskih pravnikov, pa med ustanovitelji Mednarodnega kulturno-zgodovinskega simpozija Modinci v spomin na zmago nad Turki v dolini Rabe in še marsikaj, tudi proučevanja, recimo romske problematike, aktualne v Prekmurju in na Gradiščanskem.

Marjan Šiftar: Skupna razmišljanja prijateljev Vaneka, Roberta in sodelavcev o ideji in pobudi za ustanovitev Panonskega inštituta je bila, naj le-ta postane novo žarišče duhovnega, intelektualnega, literarnega, narodnobuditeljskega in ustvarjalnega delovanja gradiščanskih Hrvatov in dejavnik širšega, tudi čezmejnega povezovanja in sodelovanja na zgodovinsko živahnem panonskem in srednjeevropskem križpotju. Kar se je tudi zgodilo in živi. Zato je PAIN pomemben dejavnik multikulturnega in večjezičnega, demokratičnega sodelovanja ljudi, narodov in kultur.

Govornik je posebej izpostavil pomen Panonskega letopisa, ki je „enkratna in že nepogrešljiva kulturna in intelektualna vez; je unikatna povezovalka ustvarjalnosti in informacij v etničnem večkotniku v tem delu Evrope, ki uresničuje idejo o čezmejnem regionalnem sodelovanju na najbolj žlahten način – tudi s sodelovanjem avtorjev iz Slovenije in njihovih prispevkov. Njegova dragocenost , skupaj s celotno dejavnostjo PAIN, je še večja v sedanjem času, ko se oživljajo koncepti zapiranja, ponovnega postavljanja tudi fizičnih mej; ko strah, nacionalizmi in populizmi vse bolj zaskrbljujoče ogrožajo vrednote na katerih je utemeljena naša skupna, večkulturna Evropska unija.“ Marjan Šiftar se je tudi zahvalil za pozornost, ki jo fundaciji namenja Panonski letopis, in na zasaditev spominske čremse (24. 10. 1992), ki raste v družni drugih spominskih dreves in grmovnic. In zagotovil nadaljevanje stikov in sodelovanja.