Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem

Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem

Ljubljana, 7. maja 2019 – Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Iniciativni odbor za pripravo aktivnosti ob 100. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom in Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija so v našem glavnem mestu pripravili prekmurski večer. Ob nagovorih predsednika iniciativnega odbora in prvega predsednika Republike Slovenije Milana Kučana, podpredsednika SAZU prof. dr. Petra Štiha in direktorja ZRC SAZU prof. dr. Ota Lutharja in nastopu vokalne skupine Prekmurci s Tišine je bila osrednje pozornosti večera deležna  knjiga Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem dr. Marka Jesenška, rednega profesorja za slovenski jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, člana SAZU ter enega najboljših poznavalcev in raziskovalcev prekmurskega jezika. Moderator razgovora, akademik  prof. dr.  Marko Snoj in avtor najnovejše znanstvene publikacije o prekmurskem jeziku sta v izjemno zanimivem dialogu pritegnila pozornost številnih prisotnih, med njimi je bilo veliko Prekmurcev, ki živijo v Ljubljani, pa tudi  predsednik DZ RS mag. Dejan Židan,  ustavna sodnica dr. Etelka Korpič Horvat, poslanec DZ RS Jožef Horvat,  ravnateljica NUK Martina Rozman Salobir, raziskovalec, predavatelj in tudi odlični poznavalec prekmurskega jezika na Filozofski fakulteti  Univerze v Ljubljani  dr. Hotimir Tivadar,  predsednik Slovenskega protestantskega društva Matjaž Gruden,  župan MO Murska Sobota dr. Aleksander Jevšek, predsednik Prekmurskega društva general Maister Murska Sobota mag. Marjan Farič in gledališki igralec Evgen Car.

Knjiga dr. Marka Jesenška Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem je izšla pri založbi Zora 129 v nakladi 300 izvodov s finančno podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Že samo pregled naslovov vsebinskih poglavij, in sicer Vpliv biblijskih besedil na dvojnični razvoj slovenskega knjižnega jezika, Slovenščina v Prekmurju in Porabju – med knjižno normo in narečjem, Slovenski jezik v Porabju na Madžarskem, (Mali) katekizem – kranjski in prekmurski prvotisk, Prekmurski jezik v Temlinovem in Kardoševem prevodu Malega katekizma, Kardošev pomen za ohranitev prekmurskega jezika, Prekmurščina v prevodih svetopisemskih besedil, Manjšalnice v Marijikinem ogračku, Prekmurski jezik v Ivanocyjevi pridigi iz leta 1883, Kolarjev prevod Male biblije z-kejpami, Besedje slovenskih pesmi Avgusta Pavla, Asbothova pisma Pavlu, Pavlova Prekmurska slovenska slovnica med Janežič-Sketovo in Breznikovo normo ter Jezikovno delo Antona Vratuše  in Srečevanja z akademikom Antonom Vratušo, pokaže na izjemno bogato vsebino in zbudi bralčevo radovednost. V jubilejnem prekmurskem letu je to izjemno darilo Prekmurcem in znanstveno raziskovalno delo o prekmurskem jeziku, ki je lahko še kako zanimivo in poučno branje za slehernega Slovenca.

Pa še zanimiva misel iz spremne besede avtorja:

Zgodba o prekmurskem jeziku ni zaključena. Nadaljevala se bo, dokler bo obstajal slovenski jezik – danes je na veliki preizkušnji zaradi želje, da bi se svet spremenil v enovito celoto, žal, tudi jezikovno. Kranjski  in prekmurski jezik sta samostojno preživela več »globalnih« jezikov (latinščino, nemščino, madžarščino, kajkavščino, združena v novoslovenščino še nemščino, ilirščino, srbohrvaščino) in, prepričan sem, da bosta tudi angleščino. Kljub temu pa je danes žalostno spremljati jezikovno odpadništvo dela slovenstva, ki poveličuje anglizacijo in angleški jezik kot jezik znanosti in javnega sporazumevanja v različnih (skoraj vseh) govornih položajih (npr. v politiki, gospodarstvu, športu, oglaševanju); kot da je v slovenskem značaju nekaj samouničevalnega, kar je včasih nagovarjalo nemškutarje, ilirce, madžarone, jugoslovenarje, da so blodili po brezpotjih nemštva, madžarstva, ilirstva in jugoslovanstva in se samorazglašali za Neslovence; kot da nekaternikov, ki se  danes brezsramno odpovedujejo slovenskemu jeziku po že videnih vzorcih iz preteklosti, le da je tokrat več vredna angleščina, zgodba o poenotenju slovenskega jezika ni ničesar naučila (šolanje na lastnih ponavljajočih se napakah je najbolj boleče). Koliko časa bo še moralo preteči, da se bomo lahko poslovili od jezikovnih zablod sedanjih zagovornikov anglizacije, rekoč: »O mihi praeteritos inspientes si reserat annos«. Njihovo »kolonizirano slovenščino« in »pišmeuharstvo« do maternega jezika je že pred več kot tridesetimi leti obsodil prekmurski rojak akademik Franc Zadravec, Štefan Kuzmič pa jim že od leta 1754 dopoveduje »naj ne gucsijo jalnofzt«. Slovenski knjižni jezik in z njim prekmursko narečje bosta preživela tudi nasilje globalne angleščine. Slomšek je slovenski jezik imenoval za božji dar, »nam Slovencem izročen, ne zato, da bi ga zanemarjali, po nemarščini celo izgubili«, za katerega je potrebno skrbeti – enako velja tudi za »stari slovenski jezik« in današnjo prekmurščino: »Obvari me, liki jaboki vu ôki« (Ps 17,8).

Po vsej Evropi se 800 milijonov Evropejcev, ki živijo v 47 državah članicah Sveta Evrope, spodbuja k učenju več jezikov v katerikoli starosti, v šoli ali izven nje. Svet Evrope po celi Evropi spodbuja večjezičnost v prepričanju, da jezikovna raznolikost predstavlja pomembno orodje za doseganje boljšega medkulturnega razumevanja in hkrati predstavlja ključno sestavino bogate kulturne dediščine naše celine. (Na evropski dan jezikov, 26. septembra 2018)